Princip titanove zlitina

Zlitina titana je zlitina, ki temelji na titanu, dodanem z drugimi elementi. Titan ima dva izomorpha: blizu pakirane heksagonalne α titana pod 882°C, in body-centered kubični β titan nad 882°C. Zlite elemente lahko razdelimo v tri kategorije glede na njihov vpliv na fazno prehodno temperaturo: (1)Elementi, ki stabilizirajo fazo α in povečajo fazno prehodno temperaturo, so α stabilni elementi, kot so aluminij, ogljik, kisik in dušik. Med njimi je aluminij glavni zlitina element zlitina titana, ki ima očitne učinke na izboljšanje normalne temperature zlitina in visoko temperaturno moč, zmanjšanje specifične težnosti, in povečanje elastičnih modulov. (2)Element, ki stabilizira fazo β in zmanjšuje fazno prehodno temperaturo, je element, ki stabilizira β, ki se lahko razdeli na dve vrsti: izomorfno in evtektoidno.

Izdelki z zlitinami titana

Prvi vključuje molybdenum, niobij, vanadij itd.; slednji vključuje krom, mangan, baker, železo in silikon. (3)Elementi, ki malo vplivajo na fazno prehodno temperaturo, so nevtralni elementi, kot sta cirkonij in pločevinka. Kisik, dušik, ogljik in vodik so glavne nečistoče v zlitinah titana. Kisik in dušik imata večjo topnost v α fazi, kar pomembno krepi zlitina titana, zmanjšuje pa plastičnost. Običajno je določeno, da morata biti vsebnost kisika in dušika v titanu pod 0,15-0,2% oziroma 0,04-0,05%. Topnost vodika v α fazi je zelo majhna, preveč vodika, raztopljene v zliti titana, pa bo proizvedlo hidride, zaradi česar bo zlitina krhka. Na splošno je vsebnost vodika v zlitinah titana pod 0,015 %. Raztapljanje vodika v titanu je reverzibilno in ga je mogoče odstraniti s sesanim napihnjenim.